Staranje Slovencev: nas mora biti strah?

Današnji mladi, ki še študirajo ali se priključujejo trgu delovne sile, se bodo upokojevali pri 67. letih, njihove pokojnine oziroma preživetje pa so deloma odvisne tudi dejstva, da je prebivalstvo Slovenije del procesa, ki ga imenujemo progresivno staranje.

Strokovnjaki napovedujejo, da bodo imeli mladi, rojeni med letoma 1994 in 2004, boljše priložnosti za zaposlovanje. V prihodnosti naj bi namreč po njihovi oceni prišlo do pomanjkanja delovne sile, pri tem pa bo moral ostanek kadra delati veliko več, vendar bo pri tem tudi veliko več zaslužil. Morda se bodo takratni sodelavci pogovarjali le še prek računalnikov oziroma spletnih orodij, napovedi pa kažejo tudi na upad individualne potrošnje. Ta, izražena v standardih kupne moči, je bila v Sloveniji v letu 2014 precej nižja od povprečja v EU-28, in sicer za 25 odstotkov.

Staranje: življenjska doba v 40. letih višja za 9,3 leta

Progresivno staranje pomeni napredujoče staranje. Do leta 2035 bo pričakovana življenjska doba 83,4 leta, srednja starost pa 48,1 leta. Na 100 aktivnih, starih med 15 in 64 let, bo 64 starostno odvisnih (otrok in starejših). Za sobivanje generacij bosta potrebna solidarnost in pozitiven medčloveški odnos, piše Statistični urad RS (Surs).

Progresivno staranje, čeprav naj bi prebivalstvo v prihajajočih letih naraščalo (vrhunec leta 2025), obeta večje spremembe v starostni sestavi prebivalstva. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se stalno povečuje. V obdobju od 1995 do 2015 se je dvignila s 74,1 leta na 80,5 leta in se bo do 2035 po predvidevanjih podaljšala še za dodatnega 2,9 leta.

Vendar pa sedanja stopnja rodnosti z 1,6 otroka na žensko ne zadošča za naravno obnavljanje prebivalstva, za to bi namreč stopnja rodnosti morala znašati približno 2,1 otroka na žensko. Tako se bo srednja starost populacije (v letu 1995 je bila ta 36 let) do leta 2035 zvišala na 48,1 leta. 

Starejši smo, manj porabimo

Življenjski cikel v precejšnji meri zaznamuje tudi razmerje med proizvodnjo in potrošnjo. V obdobjih na začetku in na koncu svojega življenja porabimo več, kot proizvedemo s svojim delom, v obdobju v sredini življenja pa proizvedemo več, kot porabimo. Po takem sistemu se sredstva za mlajšo in starejšo generacijo zagotavljajo sproti, iz prispevkov delovno aktivnih. S tem se delovno aktivni del populacije zavezuje, da bo vzdrževal delovanje takšnega sistema, kot ga je pred tem vzdrževala starejša generacija, in generacija njihovih otrok bo ravnala enako, ko se bo postarala generacija pred njimi. Tak sistem deluje dobro, če so generacije med seboj uravnotežene, še piše Surs.

Več se vlaga v človeški kapital in posameznega otroka

Spreminja se tudi koncept staranja; ta bo vplival tudi na več dejavnikov pri razmejevanju mladih in starih v odnosu do aktivne populacije. Ker je v družinah manj otrok, se več vlaga v posameznega otroka. Ker se zdaj vlaga več v človeški kapital, bo delovna sila pozneje, ko bodo začele vstopati na trg dela manjše, vendar bolj izobražene mlajše generacije, bolj produktivna. To bo blažilo učinek rasti koeficienta starostne odvisnosti kljub visokemu razmerju med zavarovanci in prejemniki pokojnine.

Doseganje visoke starosti je odraz višje kakovosti življenja, ta pa je v precejšnji meri posledica velikega napredka v znanosti in zdravstvu. Kljub daljšanju trajanja življenja se kazalnik trajanja delovne dobe, ki meri, koliko let lahko oseba, stara 15 let, pričakuje, da bo aktivna na trgu dela, počasi zvišuje.

Vir: Surs