Kaj morate vedeti o subvenciji za samozaposlitev 

Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je v skladu z veljavnim Zakonom o dohodnini subvencija za samozaposlitev, ki jo prejme fizična oseba, ki opravlja dejavnost, obdavčljiv dohodek.

O tej temi smo sicer že pisali, vendar glede na to, da se za kandidiranje za subvencije odloča vse več posameznikov, smo se odločili, da vam še enkrat orišemo značilnosti subvencije. K pisanju tega prispevka nas je tudi spodbudila objava pojasnila Davčnega urada Slovenije, ki se nanaša na dopis zavezanca, ki je izrazil dileme o pojasnilu DURSA, zakaj je subvencija obdavčena in pravičnosti davčnega sistema, ki zajema tudi subvencije.

Subvencija za samozaposlitev se obravnava kot dohodek iz dejavnosti, ker je pridobljen v okviru opravljanje dejavnosti oziroma kot sredstvo za pokrivanje določenih stroškov. Primarni namen subvencije je pokrivanje prispevkov za socialno varnost, ti pa se z računovodskega in davčnega vidika obravnavajo in priznavajo kot strošek iz naslova dejavnosti.

Na Ministrstvu za finance pojasnjujejo, da je nacionalna zakonodaja, ki subvencije, financirane iz sredstev Evropskega socialnega sklada, upošteva pri določitvi obdavčljivega dohodka, v skladu z evropsko zakonodajo (80. člen Uredbe Sveta).

Način plačila (akontacije) dohodnine v obliki davčnega odtegljaja od subvencije, kot je določen v slovenski davčni zakonodaji, tudi ni v nasprotju z navedeno določbo Uredbe (za zavezance, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov). Gre namreč za odtegljaj, ki ni neposredno določen oziroma vezan samo na obravnavane subvencije, ampak je takšen način plačevanja (akontacije) dohodnine določen za vse dohodke, ki jih prejemajo davčni zavezanci, prejemniki subvencij, v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

Osnovni sistem določanja davčne osnove pri dohodku iz dejavnosti temelji na upoštevanju dejanskih prihodkov in odhodkov, ugotovljenih na podlagi vodenja ustreznih poslovnih knjig in evidenc, ki edini omogoča upoštevanje načela enakosti in zmožnosti plačila davka.

Sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem dejanskih odhodkov in normiranih odhodkov (pavšalna davčna osnova) temelji na izbiri posameznega davčnega zavezanca in je bil uveljavljen, kot navaja Ministrstvo, z namenom administrativne poenostavitve pri ugotavljanju davčne osnove za zavezance – fizične osebe, ki opravljajo dejavnost – ki imajo majhen obseg poslovanja.

Pavšalna davčna osnova (uporaba normiranih odhodkov) je vedno le približek davčne osnove, ugotovljene na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov in je v načelu ugodna le za tiste zavezance, ki imajo dejanske stroške nižje od normiranih in torej dejansko realizirajo večji dobiček.

Takšna obdavčitev zato pomeni odmik od načela enakosti in ne upošteva sposobnosti zavezanca za plačilo davka. Prav zato je v Zakonu o dohodnini določena ta ureditev kot opcijska. Gre torej za izbiro posameznega davčnega zavezanca. Vsak ima možnost izbire sistema, ki omogoča prikazovanje dejanskega dobička oziroma dejanske davčne osnove.