V prvem delu serije člankov o e-računih smo se osredotočili na samo opredelitev in obliko e-računa, v drugem pa bo v središču pozornosti izdajanje e-računa.
Račun mora veljati za izdanega, ko dobavitelj ali prejemnik (v primeru, da gre za samo-fakturiranje) da račun na voljo, da ga lahko prejemnik prejme.
To lahko pomeni, da se e-račun pošlje prejemniku neposredno (najpogosteje prek elektronske pošte) oziroma posredno (prek enega ali več ponudnikov tovrstnih storitev) pa tudi npr. prek spletnega portala ali na kateri koli drug način.
Določiti je treba datum, s katerim račun velja za izdanega, da se izpolnita obveznosti tako dobavitelja za izdajo računa v zahtevanem obdobju in kot tudi prejemnika v zvezi s hrambo računov.
E-račun mora odražati dejansko dobavo in zato morajo biti zagotovljene pristnost izvora, celovitost in čitljivost vsebine. Vsak davčni zavezanec (podjetje) mora zagotoviti, da izmenjane informacije o računu odražajo dejansko dobavo. Eden od načinov, s katerim se zagotovljanja zanesljive revizijske sledi, so postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo.
Davčni zavezanec lahko svojo obveznost zagotovitve pristnosti izvora in celovitosti vsebine izpolni npr. z uporabo tehnologij, kot so napredni elektronski podpis oziroma kvalificiran elektronski podpis. Vendar pa s temi tehnologijami samimi še ni mogoče dokazati, da je bila izdaja dejansko opravljena, za to obstajajo druga dokazila (potrjena dobavnica). Odločitev o načinih izpolnjevanja navedenih obveznosti je na strani davčnega zavezanca (podjetja).
Izdatneje vam lahko pri e-računih pomagajo naši svetovalci. Pokličite nas na 01 600 1530 ali nas kontaktirajte po elektronski pošti [email protected], močno pa vam priporočamo tudi obisk seminarja Osnove DDV in primeri iz prakse, kjer se lahko naučite marsičesa o izdajanju računov.
Pripravil: Gašper Meden
Deli na FacebookuDeli na Twitterju
