Informacija o postopku podpisa sporazuma ACTA 

ACTA je bil v osnovi projekt ZDA in Japonske, s katerim sta želeli določiti/razviti t.i. zlate standarde glede uveljavitve Sporazuma o trgovinskih pravicah intelektualne lastnine TRIPS (III. del sporazuma uveljavitev, 41. do 61. člen). Glede na oceno Komisije, da EU ne more biti izven tega procesa, so države članice soglašale, da Komisija sodeluje v tem procesu (Odbor 133 – namestniki, januar 2007).

 

V letu 2007 so ostale države udeleženke tega procesa začele pogajanja, medtem ko je EU (Komisija) sodelovala le kot opazovalka.

 

Smernice za pogajanja EU so bile sprejete aprila 2008 v času slovenskega predsedovanja Svetu EU. Z njimi se je določilo, da se v imenu EU pogaja Komisija (Generalni direktorat za trgovino), razen v zadevah, ki sodijo v pristojnost držav članic. To je pomenilo, da se je v zadevah, ki so se nanašale na vrsto in višino kazenskih sankcij pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, določbe kazenskega postopka in določb o sodelovanju organov za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine pogajala aktualna predsedujoča država EU.

 

Prvi pogajalski krog, kjer je EU formalno sodelovala, je bil 3. junija 2008 v Ženevi. Opravljenih je bilo več pogajalskih krogov, tako da je bil sporazum parafiran 25. novembra 2010. Pogajanja so se vodila s posvetovanjem v Odboru za trgovinsko politiko (prej Odbor 133) kot koordinativnim telesom in v ostalih delovnih telesih Sveta, kot sta delovni skupini za intelektualno lastnino (civilno-pravni ukrepi, digitalno okolje), skupina svetovalcev za pravosodje in notranje zadeve (izvrševanje kazensko-pravnih ukrepov), carinska skupina (ukrepi na meji) ter skupine v formatu prijateljev predsedstva. Komisija je o poteku pogajanj pred in po pogajalskem krogu redno obveščala Odbor za trgovinsko politiko ter organizirala več srečanj s predstavniki uporabnikov. Predstavniki držav članic so bili prisotni na pogajanjih. V pogajanja je bil vključen tudi Evropski parlament, saj je komisar za trgovino Karel de Gucht poročal na treh plenarnih zasedanjih, kot tudi Odboru za mednarodno trgovino (INTA).

 

Pred parafiranjem sporazuma je v sredo, 24. novembra 2010, v Strasbourgu glede sporazuma Evropski parlament sprejel posebno resolucijo, v kateri je med drugim v 1. točki pozdravil objavo osnutka sporazuma ACTA; izrazil pričakovanje, da bo Komisija javnosti predstavila dokončno besedilo ACTA po tehničnem sestanku ACTA v Avstraliji (to se po naših informacijah ni zgodilo), v 2. točki poudarila, da je boj proti ponarejanju prednostna naloga njene notranje in mednarodne politične strategije, in da je mednarodno sodelovanje ključno za dosego tega cilja. Ob tem pa je Evropski parlament v 4. točki še pozdravil ponovljeno izjavo Komisije, da je uveljavljanje tega sporazuma- zlasti določb o postopkih uveljavljanja avtorskih pravic v digitalnem okolju popolnoma - skladno s pravnim redom Unije, in da sporazum ne bo uvedel osebnih pregledov, ali tako imenovanega postopka treh opominov ( EP je tudi poudaril, da se nobena podpisnica sporazuma ACTA, zlasti EU, ne more sklicevati na sporazum, če želi uvesti ta postopek).

 

Poganjanja so se vodila skladno s prakso, ki velja za sklepanje trgovinskih sporazumov, to je, da se besedila ne objavijo, dokler niso parafirana. Tovrstna pogajanja niso nič drugačna od ostalih pogajanj za sklenitev mednarodnega sporazuma. Po mnenju Komisije se o takšnih sporazumih ne pogaja javno, ampak so skladno z Lizbonsko pogodbo in revidirano osnovno pogodbo jasno določena pravila o obveščanju Evropskega parlamenta. Poleg tega pa je ena od držav članic že v začetku pogajanj zahtevala, da so vsi pogajalski dokumenti tajni in javnost nima dostopa do njih. Tako je bilo prvo besedilo ACTA javno dostopno od aprila 2010 na spletni strani DG Trgovina. V postopku podpisa sporazuma so postopki tekli v skladu z običajna prakso.

 

Trgovinska pogajanja se razlikujejo od multilateralnih pogajanjih v okviru mednarodnih organizacij, kjer so vsa besedila vedno javno dostopna.

 

Zaključek pogajanj ACTA je ena izmed stalnih delovnih prioritet DG za trgovino.

 

 Vlada RS je Predlog sklepa Sveta o podpisu trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami Avstralijo, Kanado, Japonsko, Republiko Korejo, Združenimi mehiškimi državi, Kraljevino Maroko, Novo Zelandijo, Republiko Singapur, Švicarsko konfederacijo in Združenimi državami Amerike – medinstitucionalna zadeva:2011/0166 z dne 28. junija 2011 (v angleščini – izvirni jezik poleg francoščine in španščine in takratnem slovenskemu prevodu) na osnovi gradiva (Predlog stališča do predloga sklepa Sveta) Ministrstva za gospodarstvo št. 542006-23/2011/1 z dne 8. 9. 2011 obravnavala in sprejela na svoji 151. redni seji 22. 9. 2011. V postopku usklajevanja je Ministrstvo za gospodarstvo 20. julija 2011 zaprosilo za mnenje Ministrstvo za finance, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za zunanje zadeve, Službo Vlade za razvoj in evropske zadeve in Urad RS za intelektualno lastnino. Na ta dopis je odgovoril Urad RS za intelektualno lastnino dne 2. 8. 2011, Ministrstvo za pravosodje 2. 9. 2011, Ministrstvo za finance 30. 8. 2011 in SVREZ 31. 8. 2011. Vsi ti organi niso imeli nobenih pripomb, kar so sporočili pravočasno, saj je bil rok za pripravo stališča zaradi počitnic podaljšan. V sprejetem sklepu (sklep Vlade RS št. 54920-7/2011/3 z dne 22. 9. 2011) je vlada v imenu RS podprla Predlog sklepa o podpisu, določila podpisnike sporazuma: mag. Mitjo Gasparija oz. v primeru njegove odsotnosti Stalnega predstavnika Republike Slovenije pri EU veleposlanika dr. Rada Genorija ter na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med državnim zborom v zadevah Evropske unije predlog stališča poslala Državnemu zboru RS (DZ). Odbor DZ za zadeve Evropske unije je na svoji seji dne 7. 10. 2011 podprl Predlog Sklepa Sveta o podpisu. Odbor za gospodarstvo pa je sprejel sklep o podpori na svoji seji 27. 9. 2011.

 

Za pristop k ACTI s slovenske strani je bilo tudi odločilno, da je novembra leta 2010 večina držav članic podprla predlog sporazuma in pozvala k zaključku pogajanj. Ta dogovor je bil dokončno potrjen še na seji COREPER (24. november 2010). Po tej seji je bilo namreč jasno, da je za večino članic EU podpis sporazuma ACTA sprejemljiv in je potrebno opraviti le še vse tehnične priprave, kot je priprava sklepa o podpisu, pregledi ter prevodi besedil.

 

V nadaljevanju postopka je bil predlog Sklepa o podpisu dopolnjen še z dopolnitvijo v preambuli sklepa, da EU ne bo izvajala deljene pristojnosti na področju kazenskega prava v času podpisovanja in sklepanja sporazuma ACTA. Ta dopolnitev je bila sprejeta na seji Odbora za trgovinsko politiko namestniki 2. decembra 2011. Z odpravo pridržka ene države članice pa so bili vsi pogoji za podpis sporazuma s strani EU in držav članic izpolnjeni.

 

Prvotno je bilo predvideno, da bo o sklepu odločal Svet za zunanje zadeve 14. 12. 2011, vendar pa je sklep na koncu sprejel Svet EU za kmetijstvo 16. decembra 2011 pod točko A. Sprejemanje pod točko A pomeni, da z vsebino sklepa soglašajo vse države članice ter da ni potrebe za razpravo. Po posvetovanju med Komisijo, poljskim in danskim predsedstvom je bil podan predlog, da tudi države članice podpišejo ta sporazum skupaj z EU na ravni veleposlanikov v tednu od 23. januarja 2012 dalje v Tokiu. Iz tega razloga je Vlada RS na predlog Ministrstva za gospodarstvo na svoji seji dne 18. 1. 2012 svoj sklep o podpisniku sporazuma spremenila tako, da je za podpis pooblastila veleposlanico Republike Slovenije na Japonskem Heleno Drnovšek Zorko. Na podlagi tega sklepa je Ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo pooblastilo.

 

S podpisom sporazuma ACTA za Republiko Slovenijo ta mednarodna pogodba ni bila uveljavljena, ampak je v skladu z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb zanjo nastala obveznost, da ne ravna v nasprotju s predmetom in namenom te pogodbe. Sicer pa je za uveljavitev sporazuma v RS potrebna ratifikacija. Nedvomno pa bo Slovenija pozorno spremljala razprave o tem sporazumu v Evropskem parlamentu in ostalih državah članicah.

 

Sporazum ACTA ne omejuje dostopa do interneta, ne uvaja pregledov računalnikov in drugih aparatov na meji, ne uvaja t.i. sistema 3 opominov in ne vsebuje obveznosti ISP po nadzorovanju ali filtriranju vsebine svojih uporabnikov. Takšnih določb v sporazumu ni. Zavedamo se, da obstajajo drugačna povsem nasprotna mnenja. Pričakujemo, da bo javna razprava v naslednjih mesecih o tem sporazumu dala odgovore na vsa vprašanja, ki jih zahteva slovenska javnost.

 

Poglavitne rešitve in cilji predloga Akta (iz Vladnega gradiva št. 542006-23/2011/1 z dne 8. 9. 2011):

Namen sporazuma je zagotoviti mednarodni okvir za izboljšanje uveljavljanja pravic intelektualne lastnine (IPR) z izboljšavo mednarodnih standardov za ukrepanje zoper številne kršitve le-teh. Ob upoštevanju razlik v pravnih sistemih držav članic in praksah, se bodo zagotavljala učinkovita in primerna sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki dopolnjujejo Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS-MP, št. 10/95-Agreement on Trade Related Aspects of Intellectual Property Rights – TRIPS).

 

ACTA je eden od instrumentov, s katerim EU izboljšuje mednarodno varstvo IPR. Kršitve pri ponarejanju zdravil, živil, električnih pripomočkov, igrač in kozmetike lahko povzročijo tudi zdravstvene in varnostne probleme. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je ocenila, da je bila mednarodna trgovina s ponarejenimi izdelki v letu 2005 vredna do 200 milijard US$, brez upoštevanja internetnih kršitev in domače porabe (v letu 2007 do 250 milijard US $). V letu 2010 je bilo zaseženih 103 milijone predmetov na zunanjih mejah EU ter bilo sproženih 79.112 postopkov. Vrednost zaseženih predmetov je prek 1 milijarde EUR. Od tega je bilo 33,54 % ponarejenih cigaret in 14 % gospodinjskih izdelkov (šamponi, mila, zdravila). Glavni izvor ponarejenih in piratskih izdelkov je Kitajska (85 %) – Poročilo o carinskem uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v letu 2011- Report on EU Customs Enforcement of Intellectual Property Rights 2010.

 

Smernice za pogajanja za sklenitev tega sporazuma so bile sprejete v času slovenskega predsedovanja Svetu EU aprila 2008. Pogajanja so se začela 3. junija 2008 s prvim pogajalskim krogom v Ženevi. Opravljenih je bilo 11 pogajalskih krogov, tako da je bil sporazum parafiran 25. novembra 2010. Skladno s pogajalskimi smernicami je pogajanja vodila Komisija EU (Generalni direktorat za trgovino), razen zadev iz pristojnosti držav članic, kjer se je pogajala trenutno predsedujoča država. Zadeve, o katerih se je pogajala predsedujoča država, so se nanašale na vrsto in višino kazenskih sankcij pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, določbe kazenskega postopka in določb o sodelovanju organov za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v primeru, ko pristojnosti niso predvidene v pravu EU. Pogajanja so se vodila s posvetovanjem v Odboru za trgovinsko politiko (prej Odbor 133) kot koordinativnim telesom in v ostalih delovnih telesih, kot sta delovni skupini za intelektualno lastnino in skupina svetovalcev za pravosodje in notranje zadeve ter v formatu prijateljev predsedstva. Komisija je o poteku pogajanj pred in po pogajalskem krogu redno obveščala Odbor za trgovinsko politiko ter organizirala srečanja s predstavniki uporabnikov. Predstavniki držav članic so bili prisotni na pogajanjih. Aktualno predsedstvo EU pa je vodilo pogajanja v zvezi z uveljavljanjem kazenskih sankcij na podlagi stališč, ki jih je soglasno sprejel Svet na Odboru stalnih predstavnikov (COREPER). V pogajanja je bil vključen tudi Evropski parlament, kjer je komisar za trgovino Karel de Gucht poročal na treh plenarnih zasedanjih, kot tudi Odboru za mednarodno trgovino (INTA). Za razliko od preteklih pogajanj za sklenitev sporazumov o pravicah intelektualne lastnine, je ta večstranski sporazum nastal izven mednarodnih organizacij za varstvo intelektualne lastnine, kot sta Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) in Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

 

Področje uveljavljanja pravic intelektualne lastnine je na mednarodni ravni urejeno s Sporazumom TRIPS, in sicer v III. delu Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine (41. do 61. člen), sprejetim v okviru Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO), kjer so določeni civilni in upravni postopki, začasni ukrepi, posebne zahteve v zvezi z ukrepi na meji ter kazenski postopki. Sporazum TRIPS je minimalni okvir, ki so ga države članice dolžne izvajati. Vendar pa članice smejo z domačim zakonom izvajati širše varstvo, kot ga zahteva ta sporazum, pod pogojem, da tako varstvo ni v nasprotju z določbami tega sporazuma. Zakonodaja EU in njenih članic določa višje standarde, kot jih predpisuje TRIPS, zato jo označujemo z izrazom TRIPS plus.

 

Na ravni EU to področje ureja predvsem Direktiva št. 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (OJ L 195/2004) ter Uredba št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (OJ L 196/2003). V Sloveniji pa to področje urejajo predvsem Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo), Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/22007 - uradno prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 68/2008), Kazenski zakonik RS (KZ-1, Uradni list št. 55/2008) ter Zakon o izvajanju carinskih predpisov EU (Uradni list RS, št. 25/2004 in št. 111/2007).

 

Sporazum ACTA  je namenjen izključno uveljavljanju pravic zato ne posega v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine. To pomeni, da ne vključuje vsebinskega varstva pravic intelektualne lastnine kot so npr.; definicije pridobivanje pravic, trajanje, obseg, in registracija pravic. Določbe o uveljavljanju pravic v digitalnem okolju so v skladu s pravnim redom EU in tako ta sporazum ne uvaja osebnih pregledov ali tako imenovanega postopka treh opominov (»three strikes«). V zvezi s slednjim se nobena od pogodbenic ne more na ACTO sklicevati, če želi uvesti tak postopek ali podobne ukrepe.

 

Sporazum ACTA ima 45 členov in je razdeljen v 6 poglavij: Osnovne določbe in splošne opredelitve pojmov (Poglavje I), Pravni okvir za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine (Poglavje II), Prakse izvrševanja (Poglavje III), Mednarodno sodelovanje (Poglavje IV), Institucionalna ureditev (Poglavje V) ter Končne določbe (Poglavje VI).

V Poglavju I. je določeno, da se cilji in načela sporazuma TRIPS iz 7. člena (varstvo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine bi moralo prispevati k pospeševanju tehnoloških inovacij in k prenosu razširjanja tehnologij…) ter 8. člena (članice lahko pri oblikovanju ali spreminjanju svojih zakonov in predpisov sprejemajo ukrepe, ki so potrebni za varovanje javnega zdravja in prehrane) smiselno uporabljajo za ta sporazum ter določa splošne opredelitve pojmov kot so intelektualna lastnina, blago s ponarejeno znamko, piratsko avtorsko blago, blago v tranzitu.

 

Poglavje II. je osrednji del sporazuma, saj določa splošne obveznosti, izvrševanje civilnih ukrepov, ukrepov na meji, izvrševanje kazensko pravnih ukrepov ter uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju (6. do 27. člen).

 

Vsaka pogodbenica mora zagotavljati, da so v njeni zakonodaji na razpolago postopki za uveljavljanje pravic, ki omogočajo učinkovito ukrepanje zoper vsako dejanje kršitve pravic intelektualne lastnine, zajeto v tem sporazumu. Ti postopki morajo biti pravični in zagotavljati, da so vse pravice udeležencev v postopku ustrezno zaščitene (6. člen: Splošne obveznosti glede uveljavljanja). Pogodbenice morajo zagotavljati imetnikom pravic civilne sodne postopke. Sodne oblasti imajo v civilnem sodnem postopku pravico stranki odrediti prenehanje s kršitvijo in tej stranki ali, če je potrebno, tretji osebi odrediti, naj prepreči blagu, ki krši pravice intelektualne lastnine, vstop v trgovinske tokove (8. člen: Sodne odredbe). V civilnem sodnem postopku imajo sodne oblasti pravico zahtevati od kršilca pravice intelektualne lastnine naj plača imetniku pravice ustrezno odškodnino, pri čemer so določeni kriteriji za odškodnino. Pri kršitvah avtorske in sorodnih pravic, ki ščitijo dela, fonograme ali izvedbe, in v primerih ponarejanja blagovnih znamk, vsaka pogodbenica vzpostavi in ohranja sistem, ki zagotavlja enega ali več naštetih elementov, kot so; pavšalna odškodnina ali domneve za določanje zneska odškodnine, ki zadošča za izravnavo škode imetnika pravice zaradi kršitve ali vsaj za avtorske pravice dodatno odškodnino (9. člen: Odškodnina). Med drugimi sredstvi, ki so na voljo, pa mora vsaka pogodbenica zagotavljati, da imajo njene sodne oblasti pravico odrediti uničenje spornega blaga brez odškodnine. Enako velja za material in orodje, ki se pretežno uporablja pri izdelavi spornega blaga (10. člen: Druga sredstva). Seveda pa imajo sodne oblasti tudi pravico odrediti takojšnje in učinkovite začasne ukrepe. Pogodbenica mora izvajati ukrepe na meji na način, ki neupravičeno ne razlikuje med pravicami intelektualne lastnine in preprečuje nastajanje ovir za zakonito trgovino. Ti ukrepi se izvajajo v skladu z nacionalnim sistemom varstva pravic intelektualne lastnine in brez poseganja v sporazum, pri čemer pa pogodbenice soglašajo, da se določbe oddelka o ukrepih na meji ne nanašajo na patent in varstvo neobjavljenih informacij (13. člen: Področje uporabe na meji). Pogodbenice lahko iz uporabe tega oddelka izključijo majhne količine blaga nekomercialne narave v osebni prtljagi potnikov. V zvezi z uvoznimi in izvoznimi pošiljkami vsaka pogodbenica sprejeme ukrepe, ki omogočajo njenim carinskim organom ukrepanje na lastno pobudo in prekinjanje sprostitve sumljivega blaga ali začasno prekinitev sprostitve sumljivega blaga (16. člen: Ukrepi na meji). Pristojni organi imajo tudi pravico od imetnika pravice zahtevati naj priskrbi varščino ali enakovredno zavarovanje, ki dovolj ščiti toženca in pristojne oblasti ter preprečuje zlorabo (18. člen: Varščina ali enakovredno zavarovanje). Države pogodbenice zagotavljajo kazenske postopke in kazni, ki se uporabljajo vsaj pri zavestnem ponarejanju znamk ali piratstvu avtorske ali sorodnih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu ter kazenske postopke in kazni uporabi v primerih namernega uvoza in domače uporabe (23. člen: Kazniva dejanja). V kazenski zakonodaji mora biti na voljo tudi kazenska odgovornost za pomoč in napeljevanje. Pri določitvi kazni so le te lahko zaporne in denarne ter morajo biti dovolj visoke, da pomenijo odvračanje od dejanj kršitev v prihodnosti ter sorazmerne višini kazni za ustrezna kazniva dejanja (24. člen: Kazni). Sporazum določa tudi uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju, saj morajo države pogodbenice zagotoviti civilno pravne in kazenske postopke.

 

Poglavje III. določa prakse izvrševanja tako, da vsaka pogodbenica spodbuja razvoj posebnega strokovnega znanja in izkušenj svojih pristojnih organov odgovornih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine. Z namenom spodbujanja učinkovitosti pravic intelektualne lastnine na meji, se pristojni organi pogodbenic posvetujejo in izmenjujejo informacije (29. člen: Obvladovanje tveganja na meji).

 

Poglavje IV. Mednarodno sodelovanje ugotavlja, da je mednarodno sodelovanje ključnega pomena za uresničevanje učinkovitega varstva pravic intelektualne lastnine in ga je potrebno spodbujati ne glede na poreklo blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, ali lokacijo oziroma državljanstvo imetnika pravice. Vsaka pogodbenica si prizadeva z drugimi pogodbenicami izmenjati informacije o praksah izvrševanja, vključno s statističnimi podatki in informacijah o najboljših praksah, informacije o svoji zakonodajnih in regulativnih ukrepih.

 

V poglavju V. Institucionalna ureditev je določena ustanovitev Odbora ACTA, ki ima nalogo pregledovanja izvajanja in delovanja tega sporazuma ter odločanja o pogojih pristopa katerekoli članice Svetovne trgovinske organizacije WTO.

 

V poglavju VI: Končne določbe je določeno, da je za udeleženke pogajanj ali druge članice WTO, za katero se udeleženke strinjajo, sporazum na voljo za podpis od 31. marca 2011 do 31. marca 2013, veljati pa začne 30 dni po deponiranju šeste liste o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi med podpisnicami, ki so deponirale svoje zadevne listine o ratifikaciji.

 

 

Vir: Ministrstvo za gospodarstvo